Nič nisi, kar nisi.

Odprem si pivo in se udobno zleknem v stol v kotu mojega novega zelenega raja na balkonu. Gledam liste, ki se počasi zibajo v vetru in poslušam avtomobile, ki se vozijo mimo stavbe. Prižgem male lučke med monsterami in se nasmehnem ob trenutku iskrenega zadovoljstva. Razmišljam, kje naj sploh začnem s pisanjem ob vsem, kar se dogaja zadnje dni v moji duši. Že dolgo nisem čutila toliko sebe v svetu in sveta v sebi. Toliko ljubezni do vsega kar smo in vsega, v kar lahko zrastemo v čistini lastnih misli, stran od hrupa šibkosti modernega človeka.

Že nekaj dni razmišljam o razlogih, ki človeka strgajo iz lastne pristnosti in ga oropajo edine resnice, ki jo zares pozna. Razmišljam o sposobnostih, ki jih ima človek, da odigra tisoč različnih vlog v odnosih do drugih ljudi, ko pa je edina resnična vloga točno to, kar je. Razmišljam, kako je mogoče, da delaš tako grdo s seboj in se zapiraš med stene tujih soban, ko pa je tvoja lastna prostorna kot samo vesolje. Brez višine, brez širine, brez globine, brez dna, brez stropa. Brez idej o lastni nevrednosti in brez potrebe po tekmovanju z drugimi ljudmi. Brez potrebe po pretvarjanju, brez bolestne tekme s časom in samim sabo. Brez poniževanja drugih v tem, kdo so in brez poveličevanja sebe v tem, kar misliš, da si. Ves čas se mi v glavi predvaja znova in znova ena sama misel in kamorkoli se obračam, pot pripelje nazaj do nje. Zgleda preprosta in pusta, pa vendar mislim, da nosi univerzalno resnico celega vesolja.

Nič nisi, kar nisi.

Pogled dvignem v krošnje dreves in se zavem, kako izgubim stik s svetom vsakič, ko odtavam v lastne misli. Kako brezčasna sem v zavetju svoje energije in kako dobro in mirno se počutim brez kričanja sveta. Kako povsem dovolj je trenutek pristnega zavedanja lastne biti v primerjavi z nešteto urami praznega občutka bojevanja proti času v družbi praznih pogovorov in plastičnih obrazov. Kako osvobajajoče je slišati globino lastnih misli in vdihniti veličino obstajanja v resničnem trenutku. Za trenutek mi gre malo na jok ob misli, da bi se lahko v trenutku šibkosti kdaj spet spustila in trdno si obljubim, da nikdar in nikoli več. Globoko vdihnem in izdihnem in hvaležno pogledam v nebo. Kako čudovit svet.

Nič nisi, kar nisi. Misel je na koncu zgodbe razumevanja sebe, ampak naj razložim od začetka. Ko se rodiš in si položen v toplo naročje, preden se nate zgrne teža celega sveta, si čudovit in vreden in pod tabo leži celo vesolje. Ti si celo vesolje. Zaslužiš si neomejeno in še več in ene stvari ni na celem svetu, ki bi bila bolj čudovita od vsakega tvojega vdiha in premika male ročice. Brez vedenja o kompleksni strukturi človeškega bolestnega obstoja z odprtimi rokami in verujočo dušo sprejemaš vse, kar pade v tvojo energijo. Nihče se ne rodi z mislijo, kdo je. Nihče se ne rodi z mislijo, kdo ne more biti. Nihče se ne rodi z mislijo, da ni dovolj. Nekje na tvojem čudovitem popotovanju si to ujel od nekoga, ki si ga visoko cenil ali globoko ljubil. Zažrlo se je v tvojo zavest in okoli tega stkalo cel sistem verovanja, ki ne more biti postavljen drugače, kot na teh krhkih temeljih. Malo odrasteš, dobro že razumeš hierarhijo v družini, v odnosih. Opazuješ svet okoli sebe. Lajki, komentarji. Storyi umetne sreče. Fotkanje na sprehodu, fotkanje na večerji, fotkanje na kosilu, fotkanje na rojstnem dnevu, fotkanje na izletu, fotkanje s psom, fotkanje s prijateljico, fotkanje s fantom, fotkanje v fitnesu, fotkanje v trgovini, fotkanje na vsakem koraku. Čutiš, da veš, kdo si, ampak misel se iz dneva v dan bolj umika v poplavi slavospevov dodelanim postavam in razdajanju telesnih užitkov. Podvomiš v težo resničnih odnosov in odtavaš v svet posnetkov in fotk histerične sreče in sexa. Popolni lasje, popolna telesa, popolni partnerji, popolna koža, popolna oblačila, popolni prijatelji, popolna življenja. Pogledaš okrog sebe in sam si v sobi. Pogled občudujoče vrneš v ekran. Kdo na svetu bi si sploh želel biti kot ti? Hitro objaviš nasmejan story, kako napol nag gledaš film. Lajki, inboxi, cel svet ti je na dlani. Obleke dol, slike gor. Pogovor stran, telefon na mizo. Kdo bi se rad pogovarjal o odgovornosti, dajmo reči raje kakšno o novi punci tvojega bivšega fanta. Kako slaba in ničvredna je, da se vsaj za trenutek bolje počutiš ob misli, kako preprosto zamenljivi smo v vseh površinskih stvareh. Več svojih slik na splet, več ljudi v svoj doseg. Manj iskrenega sebe, več tržnih potez. Denar v obleke, denar v nov telefon za boljše slike. Stran od globokih odnosov, da te slučajno človek z iskrenim interesom ne vpraša, kdo si. Na površinski ravni nihče ne razočara. Čim več ljudi, da je vedno nekdo na dosegu roke, da ne ostaneš sam s seboj v sobi. Še dobro, da vedno ostane telefon. Ne pozabi ga imeti s seboj na mizi pri družinskem kosilu. Ne pozabi ga na kavču s svojim partnerjem in v postelji. Ne objavljaj svojega sprehoda, prodaja se sex. Razen, če si v legicah ali brez majice. Tako si lahko v vsem sijaju svoj najboljši jaz. Ne glede na vse, kar zgradiš okoli sebe. Nič nisi, kar nisi. In nikoli ne boš. Res ne vidiš, da po svojih najboljših močeh divje tečeš stran od sebe? Iščeš priložnostne pozornosti, prodajaš svoj videz za trenutke umetne ljubezni in se pretvarjaš, da nimaš kaj dati. Iščeš ljudi z nizkimi pričakovanji, ker tam ne rabiš biti najboljša verzija sebe. Ker tam ne rabiš biti izjemen in ker tam ne odgovarjaš za lastne šibkosti. Ampak dragi človek. Mar res ne razumeš, da si vreden kolikor daš? Koliko tebe je v odnosih? Kako težko zamenljiv si? S svojim lepim telesom, to je tvoj best shot? Z lepim obrazom, res? Ne vidiš svetovnega spleta? Ne moreš se primerjati z lepoto in sexom, ki leži praktično na vsakem koraku. Ljudje živijo za to, da se dokazujejo en pred drugim, da tekmujejo v doživetjih, da so poželjivi. Da poskusim drugače. Bi človek, ki ga, če priznaš ali ne, tako obupano iščeš, izbral nekoga, kot si ti?

Tavamo iz dneva v dan in si polnimo trenutke z neštetimi stiki. Kot, da smo v filmu in je vse tako irelevantno. Skačemo od enega do drugega, ure in ure visimo na telefonih. Kot da ne bomo nikdar dohiteli sami sebe. Pogovarjamo se o drugih ljudeh in neumorno bulimo v sosedovo zeleno trato. Spregledamo izjemne ljudi v svojem življenju, obsedeni z divjimi doživetji, ki so nam tako preprosto na dlani. Ena pijana noč, druga. Dotiki tujcev, pogovori po telefonu, ignoriranje, drame, občutek manjvrednosti, jeza, maščevanje, nov človek, nov dotik, nov višek, padec. Ignoriraj čustva, ne obremenjuj se, fotka za na internet, novi lajki, nov višek. Nov pogovor, nove slike, nov sex. Višek. Padec. Telefon, višek, padec. Padec, padec. Pijana noč, inbox, komentiraš story, nov pogovor, nov obraz, nov višek, nova potrditev, nov padec, ni problema. Sex, nov obraz, nov pogovor, višek. Če boš dovolj dobro skrival sebe, ti nihče ne more do živega. Nasmeh, fotka, nov story. Vsi glejte mojo srečo. Lažen profil, gledaš kaj počne edini človek, ki je v tebi videl, kar res si. Ne pokaži čustev, to nikogar ne zanima. Jeza, nazaj na svoj profil. Fotka. Več kože, več sporočil, novi obrazi, za danes pozabiš, višek, padec, višek, padec. Padeš v posteljo, pozna ura, nehotene misli. Prazen občutek, spomini na občutek pripadanja. Na občutek svobode biti nekdo, ki je vse druga kot pa le lep obraz. Telefon v roke, gledat srečo drugih. Telefon v roke, obsesirat s telesi drugih. Stran od sebe, čim dlje. Stran od zvoka svojih misli, čeprav veš, da obupano kličeš sam po sebi.

Česa se bojiš? Nič nisi, kar nisi in ne sili se več, da bi bil. Ne potrebuješ vseh teh ljudi, da se slinijo po tebi. Ne rabiš biti en od teh ljudi, ki se slinijo po drugih. Si res ponosen, da si številka na slikah drugih človeških produktov? Da si en od mnogih v bazenu tekmovanja za pozornost ljudi, ki se zaradi lepote v naši primitivni družbi rangirajo višje od drugih? Ne glede na to, kaj skušaš narediti iz sebe, ne bo šlo. Ne moreš ubežati samemu sebi. Kdo si brez telefona? Kdo si brez drugih ljudi? Kaj daješ? Kdo si do sebe? Delaš lepo s seboj? Paziš na svojo dušo? Paziš na druge? Koliko ljudi si prizadel v svoji sebičnosti? In bodi iskren do sebe, vsaj enkrat. Lažeš, ko te rešuje? Si dorasel temu, kar misliš, da si zaslužiš? Koliko ljudi imaš, ki te poznajo v dno duše? Koliko ljudi vidi v tebi najbolj čudovito bitje na svetu? Koliko ljudi lahko mirno zaspi ob misli, da se lahko zanesejo nate? Si ponosen na to, kar počneš in kaj razmišljaš? Bi razkril vse, kar si, nekomu, ki ga spoštuješ bolj kot vse v svojem življenju? Kaj si želiš? Koga si želiš? Sprejemaš dobre odločitve? Sploh veš, kaj je dobro zate ali iz dneva v dan hodiš po sebi skupaj z vsemi drugimi? Koliko ljudi spusti vse iz rok in ure in ure sedi s teboj, da deliš z njimi svoje misli? Ne s kom si bil. Ne kje si bil. Sebe. Globoko in iskreno – sebe.

Ne glede na to, koliko vlog znaš odigrati in kako dobro si zapolniš dneve z drugimi, vesolje te bo v tišini vedno pripeljalo k sebi. In k pravim ljudem. K tvoji energiji, bliže tvoji resnici. Če ne živiš sebe, ne moreš v življenje pripeljati nikogar, ki ti je namenjen. In vse, kar slepo počneš proti sebi, te samo pelje dlje in dlje od tvojega resničnega doživetja te kratke izkušnje na zemlji. Vsi površinski pogovori, vse ure in ure na telefonu, vsi brezpredmetni odnosi – sam veš, da si zaslužiš več. Da to ni tvoje življenje. Ker nisi srečen. Ker čutiš, da si lahko velik in čudovit in največja, najboljša verzija sebe. Ne samo kadar so ljudje okoli tebe in kadar imaš poplavo sporočil in ko se samo prestavljaš iz pijače na pijačo. Ko si sam v sobi. Brez telefona. Brez drugih. V svoji glavi, s svojimi mislimi. Srečen in zadovoljen. Miren. Ko si končno to, kar si. Ker ne moreš biti nič, kar nisi. Ne glede na to, kako velik je tvoj nasmeh na slikah, koliko ljudi zleze s teboj v posteljo, koliko denarja imaš, kako uspešna je tvoja kariera. Konec dneva si samo kar je v tvoji glavi in srcu. Prenehaj z bolestnim lovljenjem poceni viškov. Zadihaj, vrni se k sebi. Veš kdo si, samo včasih se človeku zgodi, da malo pozabi. Kljub utvaram bleščečega virtualnega sveta ti je dosegljivo le tisto, kar si in ne more biti dosegljivo tisto, kar nisi. Karkoli se pretvarjaš, da si, četudi nevede, nisi. Vedno boš lahko le to, kar si. Sprejmi to. Niti predstavljaš si ne, kako zelo najbolj dovolj na celem svetu si točno s tem, kar si.

Ko začneš iskreno, brez zadržkov komunicirati svoje misli in čustva, postaneš neustrašna verzija sebe. Neizogibno začneš eliminirati ljudi, ki ne ravnajo s teboj skladno s tvojo predstavo odnosov. Izogibati se začneš toksičnim ljudem. Spet stopiš korak bliže sebi in svoji resnici. Prosiš za to, kar rabiš od človeka in si pripravljen isto ponuditi v zameno. Premisliš o svojih standardih in se zaveš, da so odsev tvoje samopodobe. Izbiraš ljudi, ki ne veš nič o njih, ampak izgledajo dobro? Torej je pogoj, da te nekdo dobi, le to, da dobro izgleda. Resnica te bo dohitela in ne bo lepo, ko te bo. Zravnaj se in popravi svoja ramena nazaj. Nisi po okusu vseh in tu je tvoj univerzalni ponos v drugačnosti. Veš kdo si in veš, kdo nosi potencial tvojega razcveta. In spet stopiš s tem, ko iščeš svojo resnico, bliže sebi. In preden se zaveš, se tvoje življenje postavlja na novo. Namesto lajkov bo objem. Namesto petih sporočil bo iskren poljub. Namesto Instagrama do treh zjutraj bo pogovor do sončnega vzhoda. Zaslužiš si in dosegljivo ti je že zdaj, obljubim. Samo brez izgovora nadaljuj z resnico do sebe in drugih, tudi ko morda ne vidiš cilja v vsem tem. Zaupaj.

Končno vsemu, kar sem napisala, spet verjamem z vsakim atomom sebe. Meditiram, berem knjige. Hodim na sprehode, urejam stanovanje. Pišem blog, klepetam z bratom. Klepetam z babico, klepetam s sostanovalci. Ustavim se na blagajni in mimogrede dam kakšen kompliment prodajalki. Grem na jezero s kolegico, pustim telefon v avtu. Klepetava 5 ur in malo jokava od sreče, kako lepo je biti tako svoboden, stran od vsega neresničnega. Gledam dokumentarce, poslušam predavanja. Sama preživim cel dan na morju in doživim en kup prelepih stvari. Poslušam dobro glasbo, plešem. Treniram, jem dobro hrano. Odprem si pivo in se udobno zleknem v stol v kotu mojega novega zelenega raja na balkonu. Gledam liste, ki se počasi zibajo v vetru in poslušam avtomobile, ki se vozijo mimo stavbe. Prižgem male lučke med monsterami in se nasmehnem ob trenutku iskrenega zadovoljstva. Razmišljam, kje naj sploh začnem s pisanjem ob vsem, kar se dogaja zadnje dni v moji duši. Že dolgo nisem čutila toliko sebe v svetu in sveta v sebi. Toliko ljubezni do vsega kar smo in vsega, v kar lahko zrastemo v čistini lastnih misli, stran od hrupa šibkosti modernega človeka.

No comments

Leave a reply