Z nešteto večeri osamljenega razmišljanja, s tisoč vojnami s seboj. Razgaljena jaz.

Rada se pogovarjam. Čim več. Zanima me kaj je v glavi človeka nasproti mene. Stokrat sem se že zalotila, da ga sploh ne gledam več kot fizično bitje. Ne impresionirajo me več te stvari na isti način kot so me leta nazaj. Mogoče zato, ker zdaj razumem, da psiha, čustva in intima pri meni niso v popolnem sožitju. Človeka pred sabo vidim kot vir novih izzivov za moje mišljenje in analizo. Mogoče malo žalostno, ker tako velik procent sogovornikov pade na testu že v prvih besedah. Ne vem kje je ta ogromen problem ljudi okoli mene. Ne znajo se pogovarjat, ne znajo razmišljat, ne znajo se obnašat. Nešteto nesmiselnih tikov v vedenju in poplava slabih zaključkov o nerazumljenih stvareh. Zadnje čase, ko sem res veliko razmišljala o sebi, sem nekako prišla do točke, ko se že kar dobro poznam. Vem, kako se lotit problema in zmožna sem objektivno prepoznat dejstva. Konec dneva je iz oddaljene, čustveno nedotakljive perspektive vse zelo preprosto. Nasvet, da naredi kakor čutiš, je preprosto neumen. Mogoče je primeren, če se zavedaš posledic in si jih pripravljen ignorirati zavoljo trenutnega zadoščenja. Kar pa po mojem mnenju spet ni odločitev nekoga, ki je na malo višjem nivoju razmišljanja in se ima za intelektualno bitje. Čustveno negativne situacije nikomur niso vir zadovoljstva in potrebno je sprejeti odločitev, da s sabo ne ravnaš na tak način. Premisliš, pogledaš od daleč, oceniš situacijo. Če ni dobro zate, greš stran. Če je dobro zate, izklopiš kar želiš in preklopiš na tisto, kar rabiš. Na dolgi rok je pozitiven napredek neizogiben.

Najbolj zanimivo se mi zdi, kako pogosto se zadnje čase zapletam v pogovore z ljudmi, vsemi povprek. S tistimi, ki jih poznam in tistimi, ki jih ne. Opazujem, poslušam. Sem navdušena, se zgražam. Ena izmed najmočnejših izkušenj v zadnjem času je bila kava z nekim fantom za plesni nastop na dogodku. Časa nisva imela veliko, ampak v prvih nekaj minutah sva iz začetnega pozdrava zajadrala na najina popolnoma razgaljena uma. Zanimivo, prvi pogovor v življenju, pa si pripravljen nekomu povedat vse, karkoli bi želel vedet od tebe. Veliko sem potem razmišljala o tem, ker se mi je zdela zelo privlačna ideja, da se energije pač nekako prepoznajo in, da so v ozadju višje zadeve. Narobe. Ko razviješ svoj um do določene točke in si izpostavljen ogromno situacijam, ko obdelaš veliko mero virov, tvoji možgani prepoznajo nekoga, ki ti je enakovreden. Pa ne v smislu vrednotenja človeškega življenja, ampak vsaj na nivoju razmišljanja. Ne glede na to, na kateri stopnji si. In takrat razumeš, da razume stvari, ki jih misliš in da tudi on izhaja iz sličnih. Torej veš, da kakršnokoli pretvarjanje odpade. Ker ni potrebno. Ker nista v interakciji zato, da si bosta všeč, ampak zato, da se vidita. Vidita tako, zares. Ne z očmi. Da bo on bral tebe, kot ti bereš njega. Da ti daš v tisti kratki interakciji tisto, kar jemlješ od njega. Da mu daš možnost istega vpogleda, kot ga je deležen on s tvoje strani. Torej pogovor ne more biti nič drugega kot čudovit. Ne gre se torej za pogovor o čemerkoli konkretnem, ampak pogovor o tebi. O tem, kam tava tvoj um. kakšne povezave ustvarjaš, kako razmišljaš. Ne toliko o tem, kaj razmišljaš, kot pa o tem, zakaj tako razmišljaš. Torej pogovarjala sva se cel sestanek, namenjen plesu. Torej se nisva dogovorila nič druga, kakor vse. Največ, kolikor se je dalo v tisti kratki kavi. Na neki točki, ko sem ga poslušala, sem dobila solzne oči. Nisem mogla verjeti njegovem izboru besed, njegovem ustvarjanju povezav glede stvari, ki sem jih povedala. In spet tisti občutek, da nekoga poznam že leta. Popolna iskrenost, popolna čistost odnosa. Skupno občudovanje pristnosti doživetja. Zame so to ene najlepših stvari v življenju. Resnične stvari.

Po drugi strani pa preživim velik del življenja v interakcijah, ki mi služijo kot nekakšna protiutež, ki mi ves čas potrjuje, da sem na pravi poti. V življenju imam nekaj ljudi, o katerih vem kar veliko. Ko si zlagam informacije, ki jih delijo z mano, si ne morem pomagati, da moje misli večino časa ne bi tavale v smeri, če je njihovo stanje samo pomanjkanje intelekta, ali govorimo že o kakšnih konkretnih psihičnih težavah. In ne skušam biti nesramna ali sarkastična, iskreno povem, da me vsakič znova presenečajo v svoji nezmožnosti procesiranja informacij. Najpogostejši primer so seveda partnerski odnosi. Nekdo ti v obraz pove, da noče biti s tabo in da je njegov odnos s tabo zgolj seksualen, ti pa iščeš nove in nove in nove načine, da se mu približaš in mu pravzaprav dokažeš, da se moti. To sploh še ni problem, ker za vse obstaja logična razlaga. Najbrž gre za vzorce v otroštvu, predvidevam, da velika odsotnost ene starševske figure v odnosu z drugim staršem, pomanjkanje pogovorov in po možnosti verbalne zlorabe. V večini primerov mislim, da je to ozadje, ki pripelje do take disfunkcionalnosti v odnosu do sebe in ostalih ljudi. Če gledaš starša, kako se prepirata, se žalita, živita en mimo drugega in na tak način ohranjata zakon, po možnosti še spočneta kakšnega otroka, je to žal tvoj vzorec ljubezni. Zdrav zakon torej izgleda tako. Ljubezen med dvema človekoma torej izgleda tako. Edina logično posledica je torej iskanje takšnih odnosov, saj konec dneva to večina išče. Ljubezen, partnerstvo, družino. Problem nastane, ker takšen človek ne ve, da išče destruktivne odnose. Zagotovo ga ne bo pritegnil nekdo, ki je do njega ljubeč, mu daje vso svojo pozornost in mu dokazuje, da ga ima iskreno rad. To za tega človeka žal ni ideja ljubezni. Če bi se ljudje malo več pogovarjali in brskali po sebi, bi se dalo stvarem priti do začetka in konca. Ampak kakor pravim, lažje je iti na kavo z neumno kolegico, ji povedat celo zgodbo o tvojem partnerju in poslušati dve uri njenih bedarij o tem, da te ima sigurno rad, ampak se dela nedostopnega. Da te ima v bistvu zelo rad, zato pa se boji samega sebe, ko je s tabo. Ni res. Verjemi človeku, ko ti pove takšne stvari. Če ti reče, da noče biti s tabo več, kot nekdo, ki te pokliče, ko ni nikogar drugega, ki bi zadovoljil njegove seksualne potrebe, je točno tako. Če bi mu bilo do tebe, v prvi vrsti tega pogovora sploh bilo ne bi. Nekdo, ki si te želi v svojem življenju, bo ves čas iskal načine, da bo temu tako. Sploh pa ti ne bo govoril, da te noče. Ne razumem, na kateri stopnji intelekta moreš biti, da razumeš tako osnovnošolsko stvar.  Torej tukaj ni problem v človeku nasproti tebe ampak v tem, kaj si misliš o tem. Zakaj ostajaš v odnosu, zakaj se ti zdi prav, zakaj si nezmožen objektivno pogledati stvar, zakaj imaš neumno družbo? In se včasih res vprašam, do kam pelje pot takšnih ljudi. Ali prav tako dosežejo najvišjo točko sreče in izpopolnjenosti, ampak pač v svojih omejitvah? Koliko časa še imajo, preden se fatalno odločijo? Torej za odnos, ki bo trajal. Slab, destruktiven odnos. Z otrokom in neumno družbo in ogromno trpljenja. Otrok bo odraščal v slabem okolju in pobral vzorce, ki jih bo deležen. Kot torej njegova starša. In krog se zaključi. Nov osebek, ki bo nekomu sodba in vsem generacijam, ki sledijo. Katastrofa. Nekajkrat sem bila presenečena, da me ljudje dobro poslušajo v takih stvareh. Vidim, da nič ne vejo o njih, ampak nekako vedo, da kar delajo, ni prav. Problem je samo, da se o tem niso nikoli spraševali in razmišljali. Sem pa tudi opazila, da bi mogla biti s takimi ljudmi dlje časa, vsaj kakšne pol leta po nekaj ur na teden. Zaradi družbe in utečenega življenja je zelo težko kar prekiniti in vse začeti iz pogorišča starega življenja. Ni pa nemogoče in je zelo nujno. Mislim, da je to edini način, da rešim svet. Ne celega, mogoče pa vsaj svojega.

Ko hodim na kave, sem začela pozorno opazovati ljudi. Kaj delajo, ko pretiravajo. Kaj delajo, ko se lažejo, kako se premikajo, ko se bojijo. Kako dihajo, ko so vzhičeni. Zelo zanimivo je, da ljudi ni težko prebrati. Ker so tako očitni v svoji povprečnosti. Ne znajo skriti laži. V veliki večini so ljudje zelo slabi lažnivci, mi smo tisti, ki nismo pozorni in zato podležemo. Izdajajo se z gestami, pogledi in izborom besed. S pomanjkljivo pestrostjo čustev v tem, kar razlagajo. S čudno nenaravno držo. Po drugi strani pa nikoli ne berem pristnih ljudi. Ker ni potrebe. Z vsem kar povejo, dihajo sebe. Mogoče malo težko razumeti, če še nisi naletel na takšnega človeka. Na nekoga, ki nič ne reče, pa vse pove. Tako kot je, pristno in iskreno. Na nekoga, ki ti požene mravljince po hrbtu z intenzivnostjo svojega obstoja. In ko enkrat doživiš take ljudi, povprečnost nikdar več ne bo opcija. Takšni ljudje so kot novo upanje. Dajejo nam okus tistega, kar nekje obstaja. Nekje tam, nam nedosegljivo. Ampak vseeno popolnoma na dosegu roke. Dajejo nam senco občutka, ki ga iščemo, pa sploh ne vemo. Velikokrat sem razmišljala, da zame ni prostora na tem svetu. Odkar se zavedam same sebe in svojega obstoja v odnosu do tega, kar čutim, sem iskala več. Močnejšo ljubezen, višjo srečo, globljo žalost. Ker sem v sebi tako močno čutila ves svoj obstoj in vse kar me je obdajalo, sem se po neštetih neuspelih poskusih iskanja tega v drugih malo zbala, da problem ni v drugih, ampak v meni. Da iščem stvari, ki jih ni mogoče najti. Da bom vse življenje bežala od vseh in vsakogar, ker mi bo vse prazna lupina tistega, kar bi lahko bilo. Zato sem se zavlekla tja, ker sem se počutila domače. Sama vase.

Ko sem ljudem razlagala, da je življenje lepo in da čutim in vem, da  me čakajo čudovite stvari, je bil odziv vedno naravnan v smer, kjer morem po njihovo nehat živet v tem svojem svetu. Ker stvari niso takšne. Ker je služba pasja in ker je zakon težka stvar. Ker so otroci uporniki in ker je neumno pričakovati, da je svet ena sama mavrica. Ker se bom tudi jaz enkrat mogla poročiti in prevzeti odgovornosti in biti odrasla, resna in vdana v usodo. Ne vem zakaj, ampak ob teh stvareh mi je zmanjkovalo zraka. Vedno sem se zatekala v knjige in v ure in ure pogovorov sama s sabo. Gledala zvezde in razmišljala, kako majhna in nepomembna sem proti vesolju. Kako majhni in nepomembni so ljudje okoli mene. Kako zelo kratko je življenje in kako raje umrem kot da opustim ta močan občutek trdnega prepričanja, da imam prav. Da lahko dosežem neverjetne stvari. Da me bo nekdo poslušal in bova ure in ure in ure odkrivala čudovite temne kotičke umov en drugega. Da bom našla okolje, kjer bom normalna. Kjer bodo ljudje razmišljali in se zavedali, da se sam odločiš za službo, ki te ne osrečuje. Da se sam odločiš za partnerja, ki te je prizadel. Da se sam odločiš za neposlušnost in neumnost, v kateri živiš. Sam se rodiš, sam boš umrl. Tvoja odgovornost do samega sebe je, da slediš stvarem, ki si jih želiš. Da zahtevaš zase čiste odnose in da postaneš človek, ki jih je vreden.

Ne razumem, zakaj se v nekaterih ta želja ne razvije kljub temu, da so dokaj inteligentni. Nič posebnega, povprečni. Ampak glede na preprostost osnovnih načel bivanja v svetu res preprosto ne razumem. Če sediš na kavi dve uri in se pogovarjaš negativne stvari o drugem človeku, si najbrž zmožen dojeti primitivnost svojega obnašanja. Ali ne? Dvomim, da je vedno problem samo v tem, da pač ne pomisliš na to. Kot je meni jasno, da ne vržem v kavarni kozarca v steno, gre tu za popolnoma enake stvari. Ker bi bilo to dejanje popolnoma nesmiselno in neumno. Kot so tudi takšni pogovori. Poznam ljudi, ki se ves čas spreminjajo glede na družbo, v kateri so. Mislim, da se niti sami ne poznajo. Konstantno se podrejajo trendom družbe okoli sebi in se potrudijo, da ugajajo. Ko jih gledam kako funkcionirajo mislim, da jim je takšno funkcioniranje celo pristno in naravno. Da se torej ne zavedajo svojega nihanja in sprotnega spreminjanja vrednot in prepričanj. Da so zmožni v vsakem trenutku prevzeti določeno identiteto. Nimajo svojih mnenj in nimajo razdelanega mnenja praktično o ničemer. Ko jih gledam z drugimi, nikoli ne pokažejo nezadovoljstva in nikoli ne izrazijo svojega mnenja, če bi lahko bilo slabo za njihov navidezni položaj. Živijo življenja, ki niso njihova.

V pogovorih z ljudmi me res preseneča, da sem v nekaj malo časa, ko sem začela zelo jasno izražati svoja razmišljanja in mnenja, dobila dostop do tako velikega števila osebnih stvari ljudi. To, da se obračajo name, očitno vseeno kaže na neko stisko. Spomnim se, kakšen je občutek, ko imaš polna pljuča besed in pred sabo gluha ušesa. Mislim, da je pogovor najpomembnejša stvar, pa ravno to ljudje tako grdo zlorabljajo za primitivne, nesmiselne interakcije. Zakaj vržeš stran nekaj ur svojega življenja v slabi druži, ki se ne zna pogovarjati druga kot o stvareh, ki te ne zanimajo in nimajo nobene intelektualne teže in vrednosti? Ker se ne poznaš. Ker ne veš niti kdo si, niti kdo želiš biti. Če si priznaš to, je že blazno dober začetek. In potem začneš brskat po sebi. Po svojem otroštvu, kako je bilo in kako bi moralo biti. Si res želiš tega, kar živijo tvoji starši? Ti nisi tvoji starši. Česa si želiš najbolj, ali verjameš v osebo, katera bi rad postal? Si želiš pozornosti in zakaj jo rabiš? Ali se res zavedaš, da si popolnoma vreden ljubezni? Da lahko postaneš dober človek. Da laganje ni sprejemljivo. Da nisi nič več vreden kot drugi. Si pripravljen izgubiti vse kar imaš, da zgradiš na novo? Veš, kakšen je občutek svobode? Veš, kako te vidijo drugi? Živiš svoje življenje? Si doživel stvari, ki si jih želiš? Samo sam sebi si lahko sodnik. Poznaš svojo temno stran? Ja, imaš jo. Imaš jo in najbrž je do konca nesprejemljiva in nasprotje vsega, kar želiš verjeti, da je dobro zate in prav. Se zavedaš, da jo moreš doživeti? Da ji moraš pustiti, da te zasvoji in da dosežeš najnižjo točko svoje vere vase. Da doživiš kako izgleda življenje, ko ni kakor mora biti. Ko izgubiš moralni kompas in samega sebe. In takrat se najdeš. Takrat zagori v tebi najmočnejša želja, da boš živel kakor je zate prav. Da boš zasledoval iskrenost in vrednote. Da boš vreden ljubezni in da boš sam vir le te. Da boš drugim pomagal, ko bodo na poti navzdol. Ampak vedno, da boš znal vedno in povsod najprej rešiti sebe.

Ko razmišljam o vsem, kar sem že doživela in kar še bom, me to hkrati navdaja z veseljem in žalostjo. Ko enkrat dosežeš točko, da stvari razumeš, ne bo nikoli več kakor je bilo preden si razumel, zakaj se odločaš, kakor se. Ker veliko odločitev ne boš več sprejel. Ne boš se več neumno in spontano zaljubil. Ne boš več slepo in brezpogojno zaupal. Ne boš se več nesebično razdajal. To so stvari, ki te naredijo ranljivega in te lahko uničijo. Ne ker te je strah, ampak ker razumeš in se racionalno skušaš izogniti pričakovanim izidom. Na tak način te ne more nihče prizadeti. Ampak tudi osrečiti ne. Včasih pomislim, da je moja sreča v tem, da ves čas iščem stvari, ki jih ne morem najti. Da je to tisto, kar me žene naprej. Dopuščanje možnosti, da bom na neki točki življenja našla nekoga, ki bo videl isto kot vidim jaz. Da bo čutil isto ogabo v povprečnih stvareh. Da bo zasledoval višji cilj in da bo neomajno obseden s svobodo. Samo zato, da si potrdim svojo lastno izjemnost, ko jo bom prepoznala v njem. Da si potrdim, da je več od življenja. Da ne samo obstajam, ampak da razumem, da zares razumem. Na nek način sem obsedena z občutkom, ki ga najdem v sebi in naravi. Ne v ljudeh. Morje obstaja neodvisno od mene, točno takšno kot je. In nebo in zvezde in veter, vse kar vidim in čutim takrat, je resnično. In takšne stvari zasledujem in se jih držim. Ko sem sama, stran od vseh, sem najbolj izpopolnjena. Da samo razmišljam in obstajam. Brez kakršnegakoli smisla. Da se analiziram in raziskujem svoje najlepše in najbolj temne misli. Ne bom se pretvarjala, da jih nimam. Včasih sem na točki, ko mi ni več do življenja, ker je tako popolno. Ker se počutim, da sem na najvišji točki in da sem našla svoj resnični smisel. In ko najdeš smisel, je zadeva tako izpopolnjena, da pravzaprav naprej ne gre. Da sem našla to v sebi in da mi svet nima več kaj dati. Vse nosimo že v sebi. Razumem, da vse interakcije, ki jih imam z ljudmi okoli sebe, doživljam kakor jih, zaradi sebe. In potem iščem razlog, zakaj sem se dobro počutila z nekom in ko ga najdem, ugotovim, da lahko o tem razmislim in odpravim vzrok. To naredim in najdem občutek v sebi. In ko to počneš znova in znova in znova, ustvariš v sebi nek svet, ki ga kontrolirano doživljaš zgolj iz lastne glave. Mogoče malo težko razumljivo, ampak zelo kmalu ugotoviš, da ne potrebuješ nikogar. Da je vse kar si kadarkoli doživel, samo v tvoji glavi. In v tistem trenutku izgubiš vse in ugotoviš, da si sam. Da boš do konca življenja sam. Ker ni nič več pomembno zate, razen kolikor si boš sam zaželel. Zaveš se svoje moči nad drugimi ljudmi, kako jih lahko manipuliraš in kako zelo jih lahko prizadeneš. Ali osrečiš. Kako si lahko karkoli hočeš, ampak si vseeno nič. Nepomemben, razen kar čutiš. Kar misliš in kar si želiš. Kakšen je torej smisel v vseh drugih interakcijah, razen tistih, s katerimi odkrivaš sebe? Ne razumem, zakaj bi želel ostati neumen in ne razumeti vsega tega. Videti vsega okoli sebe. Ni treba, da si diplomiran analitik, da ti je jasno, ko te ima nekdo za norca. Pa ljudje kar nočejo videti tega in razumeti. In v poplavi tisoč ljudi najdeš mogoče enega, ki si tega želi. Meni osebno je to eden najboljših občutkov na svetu. Ko lahko nekomu razlagam vse, kar vem. Ko mu lahko pomagam s tem, kar znam. S tem, kar sem si zložila v glavi z urami in urami poslušanja pogovorov izjemno inteligentnih objektivno naravnanih ljudi, z nešteto večeri osamljenega razmišljanja, s tisoč vojnami s seboj. Razgaljena jaz.

1 comment - Z nešteto večeri osamljenega razmišljanja, s tisoč vojnami s seboj. Razgaljena jaz.

Leave a reply