Ljubiš kar zahtevaš, da je ljubljeno?

Življenje ni lahko in ni preprosto. Je lepo, vsekakor, z vsem kar je in kar prinese. Ni pa lahko in ni preprosto. Utrujena sem od izzivov, od teže neumnosti lastnih pričakovanj, malo tudi od ljudi. Malo od stalnega dela s samo sabo in malo od frustracije zaradi visokih standardov, ki si jih postavljam. Nisem preveč zadovoljna z nekaj odločitvami, ki sem jih sprejela v zadnjem času kljub količini časa, ki jo vložim v razmišljanje o sebi. Malo razočarana, malo utrujena. In mogoče se bo zdelo tole daleč od dobre volje in lahke energije ampak nimam potrebe, da more nastati izpod mojih prstov karkoli po kakršnihkoli merilih.

Veliko razmišljam kdo sem in kam grem. Če sem zadovoljna, kjer sem in če nisem, zakaj ne. Vedno znova se vrnem vase. Napačne odločitve, slab premislek, impulzivna dejanja. Izguba občutka lastne vrednosti zaradi dejanj drugih ljudi, zaradi smernic družbe. Občutek, da morem tekmovati za odobravanje in pozornost nekaterih ljudi, ker po izkušnjah in opažanjih življenja okoli sebe ne prevlada dobro srce ampak dobra rit. Ker smo v katalogu in  ker se skoraj nihče več ne pogovarja. Ker živim za trenutke, ko lahko nekaj ur poslušam in govorim in sem hvaležna za čas nekoga. Za trenutke, ko me nekdo ne skuša gledališko izigrat, ker dobro ve kdo je in koliko je vreden. Pa ne na socialnem omrežju in ne na podlagi pozornosti, ki jo je navajen. Na podlagi globokega, dobro konstruiranega premisleka in besed, ki božajo razmišljujoči um. Na podlagi tega, da se obrača k dobrem in ve, kdo je in kaj misli, ker je vložil čas vase in ker ne dela neumnih napak in se pretvarja, da jih ne razume. Srečna sem, da imam v življenju nekaj oseb, ki so globoko razmišljujoči, intelektualni in dobri ljudje. Iskreni, kompleksni, poduhovljeni, v stiku s sabo. In dajejo mi upanje, da je prostor pod soncem in v sebi, kjer je preprosto in iskreno. Kjer si odgovoren za vse kar si in je prijetno. Ker si končno vse, kar bi človek moral biti. 

Tako preprosto je dvigniti prst in ga nameriti v obraz nesrečne duše, ki te je tako ogabno ponižala in pustila na cedilu. Udarjati s stisnjenimi pestmi po imenu, ki ga nosi in prepevati sovražne misli, ki spletejo gosto mrežo okoli lastne biti, da do nje niti prideš ne. Da ostane na varnem v notranjosti skrita, oblečena v zgodbe vseh bolečin in krivic sveta. Da si nadene obraz izgubljenih upanj in da se ponižno poda v roke slepih objemov, ki iščejo lastno odrešitev v reševanju tebe. Pa vendar, ko brišeš prah z odseva svojega obraza pod masko tragičnega protagonista – ljubiš kar zahtevaš, da je ljubljeno?

Verjameš v resnico, ki jo nosiš? Si človek načel, visoke morale, lepih besed in nesebičnih dejanj? Si rama, ki jo potrebuje objokano lice, so tvoje besede čiste in ne ponižujejo bitij v pravici do vsega, kar smejo biti pod soncem? Si nekdo, ki je prava in varna odločitev za vlaganje ljubezni, upanja in smisla? Pustiš dihati, pustiš rasti, pustiš biti?

Ali pa morda vsakič, ko voda steče v tankem curku mimo tvojega mlina, izgubiš občutek za besedo, predanost in svoje ponižno mesto v vesolju? Zahtevaš opravičila, objokovanje, poveličevanje in poniževanje pod tvojimi stopali? Je vrednost ostalih postavljena po vrednosti, ki jo ti vidiš v njihovih očeh? Je nekdo tvoj človek le dokler služi tvojim pričakovanjem in zahtevam, medtem, ko ti zahtevaš popolno predanost in razumevanje čez človeške meje? So tvoji trenutki na voljo le dokler besede božajo tvoja ušesa in nihče ne pride blizu tvoji globoko v mreže objeti biti, dokler nihče ne poseže v gnezdo tvojih napak in laži? Je nekdo vreden pozornosti le dokler se igra s teboj igro tragične žrtve vseh trenutkov tvojega obstoja? Skačeš iz objema v objem, dokler se vedno in znova ne iztrošijo do praznine in naprej? Ko se ti zamaje samooklicana krona, koliko kraljevega ostane v tebi? Ne preveč, kaj? Pa vendar zahtevaš prestol za vsako ceno.

Z dvignjeno glavo stopaš čez ljudi in jim očitaš nerazumevanje medtem, ko nevede objokuješ nesrečo lastne nevednosti. Preslišiš vse nasvete, vse besede dobre vere in se varuješ pred najmanjšim očitkom, da morda nisi čist, kot bi želel verjeti, da si. Ignoriraš propadanje lastnega sveta s samodestruktivnimi odločitvami, ki jih potem objokuješ in se kaznuješ za njih tako, da v svojo nesrečno vlečeš ljudi, ki te imajo radi. Odrivaš jih od sebe in zahtevaš, da ti stojijo ob boku. Kričiš, da nihče ne razume, a nikakor nočeš razumeti niti sam. Vrtiš se v krogih istih napak in ustvarjaš črtno risbo samega sebe, da se lažje zbudiš sam s seboj. Obračaš se stran od očitnih znakov in si zatiskaš oči pred dejstvom, da vsak piše svojo zgodbo. Da je vsako poglavje dialog naših odločitev in posledic in da se slovnične napake odpravijo le z dobro moralo. Obsedeno gledaš v oči vseh okrog sebe in gradiš svoj odsev v njihovih pogledih, dokler mu ne verjameš celo sam. Ustvarjaš sliko prelepega boga, katerega svetišče stoji na rokah vseh okrog sebe, razen svojih in povrh vsega si nesrečen, ker ne stoji trdno. Ampak nekako te življenje vedno dohiti. Kamorkoli se obrneš, stopiš, tečeš, vedno si v koraku s sabo. Veš, zakaj vsa nesreča v tvojem življenju. Veš, zakaj vse kazni. Veš, zakaj vse tesnoba in zakaj vsa bolečina. Veš, zakaj nimaš vsega, kar želiš. Imaš pa točno vse, kar si zaslužiš, dobro in slabo. Ničemur ne ubežimo in vsaka odločitev prinese svojo sodbo. Vse kar rečeš, storiš, misliš. Vse je resnično, vse obstaja, tudi če z zobmi braniš pred zunanjim svetom. Pretvarjaš se, da se je zgrnilo nate celo vesolje in da ti je sojena nesreča. Nase si se zgrnil sam z vsem kar si in sodba je nikogaršnja, kot pa tvoja. Vsi odgovori so že podani in kdo bi te lahko poznal bolje, kot se poznaš sam? Pomisli še enkrat, iskreno, globoko. Mar nisi točno in pravično tam, kamor si se sam postavil?

Morda si v zablodi modernega sveta in odtujenosti odnosov pozabil, kakšnega človeka želiš in pričakuješ in na vse pretege trdiš, da si zaslužiš. Morda si pozabil, da dobiš kar daš in da nikomur nič ne pade v roke. Da vse velike stvari zahtevajo čas in da vsi globoki odnosi zahtevajo globoke duše. Da ne bo nobena napaka nekaznovana in nobena laž ostala skrita. Da si odgovoren za vse kar si in kar misliš in da kar gre okrog, pride okrog. Razumem, kaj vse želiš. Kako zelo bi te moral ljubiti človek, ki si bo zaslužil tvoj dih. Kako zelo opevana more biti tvoja inteligenca in karakter in oh in sploh vse, kar si. Kako ne boš trpel laži in prikrivanja in nespoštovanja. Ampak stop.

Si res sposoben biti divje predan, iskren, zvest? Besedno, miselno, duhovno, telesno? Sploh razumeš, kaj to pomeni? Razumeš, kaj pomeni biti vreden zaupanja? Si pomirjen z vsem kar si in ne prikrivaš z velikimi lažmi lastne nesposobnosti biti človeku človek? So tvoje misli zbrane globoko pod srcem in ne begajo po prostoru v iskanju občudujočih oči? Si spustil vse obsesivne seksualne misli o nešteto telesih na razstavah socialnih omrežij, si sposoben končno videti človeka kot spiritualno bitje in ne kot kos mesa? Veš kaj hočeš in ali veš kaj ponujaš? Si poln misli in opažanj o lastnem zavedanju? Nudiš duhovno zatočišče in nesebično svobodo? Si vreden zaupanja in se ne pretvarjaš, da ne veš, kje leži moralna resnica? Da ne veš, kje prestopiš mejo zaupanja in kdaj izdajaš vero človeka v vse, kar misli, da si? Da ne razumeš, kako daleč seže bolečina ob kockanju z ljubeznijo človeka? Da ne razumeš, da si ob sebičnem tavanju po svetu trofej ne zaslužiš niti najbolj hladnega kančka sočloveka, ki te ljubi? Da nimaš pravice do objema, pozornosti, besede, topline? Da je vsak delček duše neprecenljiv in kako čudovito je, da nekdo misli, da si vreden? Razumeš, da tvoja pozicija v vesolju ni upravljanje z energijami? Da življenje ni igra? In da kdor se igra, brez izjeme izgubi? Razumeš, da je več okoli tebe kot praskanje iz dneva v dan brez cilja in brez višjih vrednost? Da nisi na svetu, da te nosi po vetru in da se pretvarjaš, kako nemočen si v lebdenju? Si dorasel svoji želji po ljubezni in simbiozi dveh bitij? Kaj misliš, kaj govoriš, kdo si? Kaj nudiš, zakaj si nezamenljiv? Zakaj si zaslužiš vse dobro, kje leži tvoje srce? Kaj vidiš v drugih ljudeh? Koliko si jih prizadel v lastni sebični zablodi, da lahko počneš karkoli ti srce poželi? Koliko ljudi si pohodil, ker je njihovo srce zate nevredno in te zaboli šele, ko se spremeni tvoj odsev v njihovih očeh? Res ne razumeš, zakaj skačeš s cveta na cvet? Za globino odnosa žal rabiš več od naučenega skeča karizmatičnega klepeta, dobrega parfuma in lepega nasmeha. Čudovito, če te izpopolnjuje naklonjenost ljudi z nizkimi merili, kjer kaj dosti niti ne rabiš biti. Ali veš, kaj skušaš doseči s pokali na lastno praznino od sodnikov, ki vidijo in ocenjujejo zgolj in le to? Kako obseden si z iskanjem pozornosti in dajanjem le te? Te ne straši, kako histerično ponujaš svoj izgled in kako malo misliš o sebi, da se počutiš tako dostopen vsem, ki vidijo vsaj malo bleščečega na tebi. Da vsak lep obraz dobi tvoj nasmeh. Da vsako postavno telo dobi pozornost tvojega uma. Da ne rabijo dosegati niti minimalnih inteligenčnih in duhovnih standardov, tvoji nemirni duši je lepa plastika dovolj. Žalostno. Upam, da niso vsa socialna omrežja polna tvojih lajkov in sline. Kar lahko ima vsak, ni kaj preveč vredno. 

Koliko dolgoletnih odnosov imaš? Globokih, iskrenih, kjer si se res izkazal kot človek? Si ponosen nase in na odločitve, ki si jih sprejemal? Iskreno, z ozirom na vse kar veš o svoji nesrečni duši, tako krivično pohojeni. Dobro se poznaš. Ljubiš kar zahtevaš, da je ljubljeno?

Vsak trenutek dneva je nova priložnost, da začneš znova. Morda brez laži in prikrivanja. Morda z mislijo na ljudi, ki ti veliko pomenijo, pa izgubljajo upanje nad tabo. In ne zato, ker te nimajo dovolj radi, ampak ker morda ti nimaš dovolj rad njih.

Morda je čas za razpletanje debelih mrež in morda je čas, da v ogledalo pogledaš brez maske. Da si priznaš napake in jih sprejmeš. Da vzljubiš temne kotičke sebe in jih z iskrenostjo obdelaš in ponudiš v svojem paketu. Da se nehaš pretvarjati in izdajati za nekaj, kar nisi. Da nehaš loviti ljudi, ki si jih ne zaslužiš. Kar hočeš dobivati, moraš biti sposoben dati. Težko je biti dober človek, težko je ves čas sprejemati dobre odločitve in težko se je odrekati slabim stvarem. Težko je bit v stiku s sabo in težko se je odreči zanimivemu marketu človeških teles. Težko se je odreči vznemirljivosti pozornosti in užitku v lovu. Ampak dragi človek, ko si pripravljen, odrekanja sploh ni.

Res ne čutiš, da je več od življenja? Res ne misliš, da si lahko tako zelo velik in čudovit? Da je nekje mesto v tvoji duši, kjer si največ, kar ti je bilo namenjeno v tem kratkem življenju. Da znaš biti toliko več, kot pa si zdaj.  Nisi nikdar obsedel z nekom v urah in urah pogovorov? In kar naenkrat je bilo vesolje tvoje in čas je bil le beseda. Počutil si se več kot dovolj in nekako so besede kar stekle in zrak je bil topel in duša mirna. In brez vsega materialnega, kar imaš, si bil enostavno zadosti. V tekmovanju in primerjavi z nikomer in ničemer. Ni lepšega obraza, ni lepšega telesa, ni večje riti. Sploh nisi bil postavljen v tako neumno in nespoštljivo pozicijo. Ker ni ničesar v celem neskončnem vesolju, kar se lahko primerja s tem, kar si.

Nekoč boš naletel na človeka, ki mu nobena maska ni lepa in nobeno telo bolj privlačno od iskrene besede in globoke misli. Na človeka, ki te bo gledal le skozi ušesa in občutek. Na človeka, ki ne bo impresioniran nad nobenim od tvojih trikov, ki tako uspešno zavajajo horde praznih src. Človeka, ki vzljubi in ljubi in razume, zakaj. Človeka, ki te nikdar ne bo postavil v vitrino ob druge lutke. Človeka, katerega beseda bo pomenila resnico in ljubezen. Na človeka, ki ti bo dal priložnost, da si globoko in iskreno ljubljen za vse, kar si. Da se izkažeš z vsem dobrim, kar nosiš v sebi. In iskreno upam, da boš takrat znal biti vreden.

Nekega dne boš svoboden in maskara na očeh bo samo lasten užitek in lepa obleka le češnja na torti. Lahkoten boš sedel na klopi v parku in užival v lastni družbi. Brez jeze na vse okrog sebe, brez žalosti nad krivičnostjo sveta. Točno tam boš, kjer moraš biti, z vsem kar si zaslužiš. Brez odnosov, kjer prosiš ljudi, da delajo lepo s teboj. Brez prijateljstev z ljudmi, ki begajo od mize k mizi in se prodajajo za dobre interne informacije. Brez ljudi, ki se oklepajo svoje vloge žrtve in te vlečejo v svoj nesrečni kaos. Brez ljudi, ki ne razumejo, kaj pomeni ljubiti in posegajo v tvojo utopično idejo ljubezni brez mrcvarjenja. Brez nemirnosti nad vsem, kar si nevedno počel, preden si razumel, da je smisel življenja v iskanju smisla. Brez tekme s časom in samim sabo in vso plastiko okrog tebe. Tvoja duša bo dovolj in tvoja beseda bo jasna in mirna. In obdan boš z ljudmi, ki ljubijo sebe. Ker so vse, kar bi človek lahko ljubil. In ljubili bodo tebe. Ker se boš končno z vsem kar si, ljubil tudi ti.

Hvala za tvoj čas in vse dobro ti želim, zares.
Tjaša

No comments

Leave a reply