Pa tako je preprosto.
Polna smeri in prazna razlogov se znajdem pred največjo črnino v svojem življenju, ki me postavi v groteskno radovednost. Gledam v njo in s časom pogleda nazaj vame. Razumem, kako ogromno veliki in hkrati porazno mali smo bili v Nietzschejevih očeh. Tako velikih duš in tako malega razumevanja. Tako velikih potencialov in v vesoljni večini tako malih zgodb. Malo se ustavim in se potolažim s klišjeskim “vsi smo lepi in čudoviti na svoj način”. Potem pa se v naslednjem dihu namrščim ob očitnem mišljenju, da smo torej vsi enaki in povprečni v svoji neenakosti. Zamislim se, zakaj sem tako nemirna ob tej misli in enostavno ne pustim naravi, da me pelje od zibke do groba po zgornji strani oblaka in ne ves čas skozi jame in navzdol in v globine in v nekončane stavke in zgodbe sebe in ljudi. Dam si še en vzdih in se spet lotim, kot že tisočkrat, sebe.
V zadnjem času, ko je svet začel počasi poklekati pod težo okužb, rasizma in umazanih globin umov, sem se neštetokrat zalotila v otopelem doživljanju časa in upiranju preprostosti doživljaja. Zalotila sem se v iskanju nesreče in v iskanju lastnih napak. Če sem jih bila v trenutku prešibka priznati, sem jih našla v krutem svetu in grešnikih okoli sebe. Okrog in okrog luči so se nabrala morja sivih senc in vedno težje je bilo dihati skozi lastna pljuča.
Za pobeg težki energiji resničnega življenja sem iskala cenene stimulacije na socialnih omrežjih in kmalu ugotovila, da moja pot ni vredna niti ostankov sreče, ki se me zaradi nenadne osamitve še držijo. Da v primerjavi s popolnimi zobmi, okroglimi ritmi in D košaricami nisem niti na spodnji meji lestvice lepotic tega sveta. Da je moje trdo delo, ki sem ga vlagala v svoje plesno znanje, pravzaprav žalosten izgovor za komajda hobi in da po številu ogledov in všečkov ne ugajam niti večini znancev, kaj šele makro okolici. Da moji prihranki omogočajo redno plačevanje položnic in pa nekaj novih kosov oblačil na mesec, da bom na novem videu morda všeč še kakšnim novim očem. Oklofutam se in se prepričam, da te bitke ne bom izgubila. Postavim plan, vstanem vsakič in vedno in znova in znova ob 6ih zjutraj, intenzivno telovadim, dobro jem, veliko plešem, snemam in ostajam pozitivna. Odziv na omrežjih pa hladen do občasnega mlačnega špuka vode. Začnem razmišljati, če sem morda tako povprečna, da je ljudem škoda časa, da spremljajo mojo zgodbo. Odprem TikTok in vidim morje gibalno neizobraženih ljudi, ki se šibijo pod težo pozornosti svojih več stotisočih oboževalcev. Malo v nedrčku in malo v kratkih hlačkah, tona ličil in dober filter. Zravnam se in si dam še močnejšo streznitveno klofuto. Ne dam se, do konca se ne dam. Oblečem si športni top, pokažem trebušček in naredim vse po knjigi. Malo seksi, malo vzvišenega odnosa, malo nagajivo, plesno zadovoljivo. Objavim in se veselim svojih prihajajočih uspehov. Čakam na nedefiniran dogodek in tonem vedno globje v črni vodi občutka nepomembnosti. Mnenje ljubljenih ljudi izgubi vrednost in čas preživljam v iskanju svojih napak. Primerjam se z neralnimi liki socialnih omrežij in počasi sprejmem, da je moja pot žal končana. Da nisem več stara 16, da več kot očitno nikoli ne bom uspešna, da mi ne pomagajo vse telovadbe sveta in da niti nimam dovolj denarja za vse potrebne plastične operacije. Žalostno izdihnem in si priznam, da sem tokrat žal poražena. Da sem bila pripravljena slediti trendom in da sem poskusila biti kot vsi ostali, zares. Ampak ne morem več. Zaprem se vase in stresam jezo na ves vesoljni obstoj. Ne morem spati, ne smejim se več. Kreativna duša ugaša. Izgubljam ljubezen do ustvarjanja in do eksistence same. In potem prileti zadnja klofuta. Kje nisem uspela? Ne najdem odgovora. Je to sploh moj cilj? Všečki in sledilci? Podvomim, koliko si sploh lahko na tej točki zaupam. Kaj si sploh želim?
Zbegano tavam po objavah in se ne morem odločiti, ali si želim biti noro lepa, noro seksi ali noro talentirana. Mogoče noro bogata? Ne vem. Eliminiram eno stvar za drugo in ugotovim, da tavam. Ugotovim, da visim na tisoč nitih priložnosti, ki so v zmedenih poskusih vse zvozlane okoli mojega vratu. In končno uvidim, da sem vse strele zgrešila, ker niti merila nisem. Prevzame me val energije in začutim, kako se lomim v sebi. Kako krivično sem ravnala s sabo in kako sem od vseh okoli sebe, najhuje storila sebi ravno sama. Kako sem se razvrednotila in iz sebe naredila produkt. Kako sem obrnila hrbet vsem prepričanjem in kako sem si pustila, da zgubim stik s seboj. Kako sem preslišala lastne krike in kako sem se obrnila od lastne prošnje za pomoč. Daleč pod gladino, z zadnjimi atomi moči in zadnjimi ostanki sape, se poženem proti soncu, nazaj v življenje.
Stopim korak nazaj. Izklopim vsa obvestila socialnih omrežij in končno zbrišem TikTok. Preberem dober članek Jordana Petersona in zajokam od sreče. Čutim, kako se vrne delček čudovitih misli. Globoko vdihnem in ugotovim kako zelo sem se pogrešala. Kako zelo si ne želim biti kakor ostali, kot kdorkoli drug. Vem, kdo sem in vem, kdo želim biti. Kako zelo si želim brati in biti razgledana. Kako zelo si želim biti zaupanja vredna in biti razlog, da verjameš v dobre ljudi. Kako zelo lepo je življenje, polno preizkušenj in kako zelo mi je vseeno za lajke. Kako zelo si želim biti dobra plesalka in kako se veslim spet sonca na obrazu. Kako rada treniram in kako vidim zdaj v gibanju stvari, ki jih prej nisem. Kako srečna sem, ker čutim nova obzorja svoje kreative. Ker zaupam v svoj korak. Spet in še bolj. Samozavestno in močno bom ustvarjala, brez iskanja mnenj in brez iskanja tvojega nasmeha in prikimavanja. Brez sklanjanja glave in brez umikanja. Kančno iz dna duše razumem, kako je pot pomembnejša od cilja. Kako posebna sem s tem, ko nočem biti del vzorca in iščem svojo moč. Kako glasne so moje misli in kako se zaradi kogarkoli ne bom nikoli več počutila mala in nepomembna. Moj glas bo slišan skozi mojo lastno zgodbo, ne tvojo. In dragi Instagram, hvala za vse. Hvala, da sem videla, kako dobro ljudje unovčijo svoje telo, svojo lepoto, svojo umetnost, svoje sporočilo. Hvala socialnim omrežjem, da so me pripeljala na rob in da sem tako dolgo zrla v globino, da mi je postala domača. Hvala vsem, ki ste z mano na treningih. Vsem, ki se dvignete izza telefona, da mi podarite del svojega časa in čudoviti resnični del sebe. Hvala vsem, ki ste mi pokazali, kako dolga je razdalja med objavo in resničnim svetom. Kako velik je lahko nasmeh na sliki in kako debele solze za ekranom. Upam, da se imaš dovolj rad, da še slišiš svoj glas. Upam, da vsaj približno dosegaš svoj imidž s socialnih omrežij in da slika v ogledalu ne postaja pretežka. Upam, da imaš nekoga, ki ti kaže, da si ljubljen bolj kot si lahko sploh predstavljaš. In upam, da imaš sebe, še z zadnjimi sapami, da se odženeš proti gladini. Resnično življenje te čaka.
Tjaša