Kako lepo bo biti... ti.
Iz gole radovednosti in sladkega vonja odprtih rešetk mislečega uma pomisli, da si lahko za trenutek osvobojen sveta. Da
se kot živo bitje ravnaš izključno po nagonskih potrebah in nagnjenjih. Tvoj umetni um služi zgolj kot iskalec rešitev in ne iskalec problemov, kot se je
zalomilo pri človeškem liku v trenutku zavedanja sebe. Odkar delam na projektu Femina, obsesivno raziskujem bolezni gole človeške narave in kako preprosto bi jih bilo preživeti, če bi le hoteli. Ampak očitno je nekaj tako lepega globoko pod vodo, brez zraka, z očmi, uprtimi v sonce nad gladino.
Vdihni in si predstavljaj sebe v družbi vsega, kar si. Brez ljudi, ki te dušijo, kljub temu, da skrivaj uživaš v hlastanju za sapo. Brez misli, da kdorkoli karkoli pričakuje od tebe, čeprav so samo odsev tega, kar priznavaš da bi lahko bil, pa nočeš, ne moreš in ne znaš. Brez lastnega konflikta z idejo svoje eksistence v primerjavi s tem, kar v globini resnično si. Predstavljaj si, kako si obkoljen s svojimi fantazijami, ki so končno postale realnost. Tako blizu, v tebi, a nikoli prej na dosegu roke.
Kako zgleda življenje, ki ni tvoje? Si srečen? Si želiš kar si želi ideja tebe, ali so tvoja pristna hrepenenja še vedno tam, pod kupom socialnih smeti? Kdaj si sprejel kompromis, da si manjši od sveta? Kdaj si pozabil, da si lahko karkoli in kdorkoli? Kje si se ujel v začaran krog laganja samemu sebi in vseh, ki ti stopijo pred obraz v svoji lepi maski? Kdaj si se odločil, da je mnenje v zraku več vredno od tvojega kratkega življenja? Če ne živiš sebe, ali potem sploh obstajaš? Čemu jočeš solze nekoga, ki si ga sam ustvaril v točno to, kar si ponižno postal? Daj si priložnost, da si končno vse poveš.
Kaj je črnega v tvojem življenju? Koliko krivde je na tvojih ramah, pa trmasto gledaš mimo njih? Potrebna je samo odločitev, ki ne rabi biti niti tvoja. Odločitev, da boš vse sprejel točno tako, kot je. Brez olepšav, brez polnih rok obližev za praske, ki bodo nastajale. Za trenutek utišaj svoja čustva in poglej vase. Tokrat ne rabiš ugajati nikomur, niti sebi. Ne opredeljuj se, samo poslušaj svoje misli. Kdo si, iskreno. Kdo si? Ne zanima me kaj vse si naredil in kaj vse se ti je zgodilo. Si prevaral? Ne bi mi moglo biti manj mar. Človek si, krvav si pod kožo, sprejmi to in se ne pretvarjaj, da je svetu mar. Si lagal? Vseeno je. Vprašanje za vsem je isto. Zakaj? Razumeš zakaj ti ponavljanje istih napak prepreči samo priučen sram? Ti je res žal napak, ki si jih naredil? Do sebe si lahko iskren. Skloniš pogled, ker se tako spodobi?
Tako radi se izpovedujemo nad stisko v socialnih okvirjih, ki jim ne moremo ubežati. A spregledali smo sami sebe. Mi smo socialni okvirji. Mi hočemo biti usmerjeni, mi hočemo biti znotraj sistema strahu, da ne bi v svobodi požrli samih sebe. Utišaj za trenutek naučeni jaz. Spusti vsa mnenja in predsodke. Kakršenkoli čustven vidik v tebi je posledica miselnih procesov, kjer pade celotna ideja čiste eksistence. Čustva v tebi ne morejo obstajati sama po sebi in zgolj pozitivno, ker so gole reakcije na okolico in tvojo lastno notranjost. Vse, kar se sveti v belini, je belo le kot kontrast črne. Vse pozitivno doživljaš samo skozi poznavanje negativnega. To si ustvaril v svojem subjektivnem dojemanju stvari, v svoji lakoti po smislu obstoja, v svoji obsedenosti s pripadnostjo sistemu, v svoji nezmožnosti potešenosti v samem dejstvu, da si del imaginarnega obstoja. Ko bi za trenutek lahko opustil vse materialno, obrnjen stran od ogledala. Nič v bitu tvojega trenutka v času ne bi smelo obstajati hierarhično po željah, potrebah ali vrednotah višje od česarkoli drugega. Ne bi bilo zavisti, ne bi bilo želja, ne bi bilo empatije, ne bi bilo ljubezni, posesivnosti, sreče. Vsak posameznik bi bil končno osvobojen samega sebe. Ampak kako s takim mišljenjem prepoznati dobro za lasten obstoj, dobro družbe s ciljem nadaljnjega obstoja? Ali je potem nekaj sploh lahko dobro ali slabo zate, če ti tega na tak način nisi zmožen dojeti? Je katerakoli stvar na svetu lahko karkoli druga, kot pa samo ta stvar? Kaj druga kot misel v tvoji glavi? Dokler se bomo vrteli v krogih z uporabo lastnih misli, da ustvarimo iluzijo novih, dokler bomo samooklicana misleča bitja, bi to bilo teoretično možno samo s popolno odpovedjo lastni identiteti in predajo svojega celotnega bita nekemu višjemu organu, ki se mu brezpogojno daš v roke na milost in nemilost. To tako ali tako delamo že zdaj, sami sebi v svojih glavah. Ne bom kar sem, ker ni nihče drug jaz. Sto istih rabimo, milijon! Žalostna komedija.
Razvrednotenje človeške biti je pripeljalo v ogabne proporcije, ampak – kdo postavlja merila, ki definirajo vrednost človeške biti? Malo se tu z grenkobo na jeziku nagibam k ideji Boga, celotne zgodbe o enakosti in brezpogojnem sprejemanju. Naš problem kot mislečega človeka je, da ne znamo in ne moremo sprejeti življenja, kot je. Ne znamo sprejeti sebe, ne znamo brezpogojno sprejeti drugih. Ko smo v razmerju, si lastimo človeka in od njega pričakujemo stvari, ki so zgolj odsev nas samih. Ko si želimo stvari, najdemo razloge. Ko naredimo napako, najdemo izgovore. Opredeljujemo se, ocenjujemo in definiramo v svojih glavah. Sami ustvarjamo ta svet, ki tako ali tako obstaja samo v naših glavah. Nekdo, ki je popolnoma očiščen vseh sebičnih emocij in misli, sprejema in spoštuje celoten obstoj. Ne nagibaš se nujno k tem (ohlapen in subjektiven izraz, pa vseeno) 'slabim' stvarem in se prisilno odločaš za moralno dobro in pravilno (lepo prosim za leksikon teh misli in dejanj, ali pa objektivno definicijo besedne zveze), čeprav po knjigi ne bi smel biti zmožen človeka zaznati kot slabega, ker oznaka nečesa kot slabega izhaja iz gole primerjave z dobrim in lastnega superiornega dojemanja. Brez presenečenja smo spet pri očitno neizogibnem klanju.
Mislim, da se
v takšni civilizaciji zakrknjenih osebnosti človeškost ne more vzpostaviti. Za
koga si dober, če ni slabega? Kako je lahko nekaj prav, če ne v odnosu do
slabega? Kako lahko imaš ti nekaj in nekoga rad, če do nekoga drugega ne čutiš nič? Te stvari
nastajajo vzporedno in sočasno. Prav z napačnim, dobro s slabim. Kontrasti kot pogoj obstoja. Vse naše misli so odziv, posledica in izbira v
odnosu do druge misli. Danes bom živela, torej se zavedam, da se lahko odločim življenje končati. Rada imam sočloveka, ker vem, kako zgleda
sovraštvo in čutim. V očiščenju človeka vsega slabega se ne moremo
obračati k dobrem, ker dobrega potem ne poznamo. Kakšna je rešitev situacije, ne vem
in vse bolj se nagibam k misli, da človeštvo ne potrebuje rešitve, ker problema
sploh ni drugje kot v našem poskušanju odkritja te rešitve. Sprejmi vse svoje slabo, da se lahko končno odločiš biti dober.
Daj, pomisli na vse, kar imaš dati. Kaj vse si lahko. Kaj vse lahko dosežeš, ko ti bo vse naravno in čista refleksija resničnega tebe. Kako topli bodo objemi, namenjeni točno tebi. Kako dušo božajoče bo dobivati poljube, ki ne bi mogli biti od nikogar drugega, kot samo in le od tebe. Še sanja se ti ne, kako lepo bo biti... ti.
Tjaša.