Pisala sem neskončne spise o neverjetnih doživetjih, si izmišljala ure in ure zgodb, polne pripetljajev, napetih naključij in velikih usod. Zgodbe, ki so bile tako žive kot jaz sama. Vse sem videla, vse sem čutila, vse bi lahko bilo res kot, da sem v neki vzporedni dimenziji vse to res doživela. Zgodbe, ki so hitro dobile svoje ime. Laž, izmišljotina, neumnost. Tjaša, imaš prebujno domišljijo. Tjaša, to je samo drevo. Tjaša, ne slišiš petja vetra. Tjaša, to je le naključje. Tjaša, to so le sanje.

Tjaša, odrasti.

Postajala sem starejša in vedno manjkrat me je pot zanesla v knjižnico. Vedno manj čudežnega je bilo v moji izbiri knjig in meni sami. Spustila sem roko otroka v sebi in se začela ozirat po odraslih stvareh. Takšnih, pomembnih za življenje. Po denarju, oblekah, poziciji na socialni lestvici, karieri. Začela sem iskati cenene ostanke čarobnega življenja v prisiljenih odnosih, žurkah, alkoholu, v pubertetniškem obnašanju. Pa je nekako iz dneva dan bilo huje in vedno bolj prazna sem postajala in nase sem vlekla ljudi, ki niso imeli kaj dati in nič niso hoteli vzeti. Pa sem čutila, da bi toliko rada dala. Ampak nisem več imela besed, nisem imela več bujne domišljije, nisem več slišala vetra. Tudi dreves nisem več opazila in na koncu niti sebe v vsem tem hrupu. Izgubila sem zgodbe in sebe s tem.

Čez nekaj let pa sem posegla po knjigi Neskončna zgodba, ki sem jo v otroštvu trikrat prebrala in vsakič znova jokala od ljubezni do vsega kar smo v naših dušah in glavah. Od občudovanja vesolja in sebe kot dela te čudovite neskončnosti. In spet se je začelo čudovito popotovanje, a tokrat po vesolju znotraj mene.

Vsaka misel je dragocena in velika in vsak dih je veličasten in drag. Človek je bitje čudežev in magičnosti, ki jo tako zavzeto iščemo povsod okrog sebe. Ti si čudež in ti si magičen. In vse kar narediš, vse kar rečeš, vse razumeš veliko globje kot morda misliš. Tudi stvari izven sebe, povsod okrog. Samo pogledati je treba, poslušati, začutiti. In nehajmo se pretvarjati, da smo tako povprečni in da ne razumemo vzgibov za svoja dejanja. Da ne razumemo posledic svojih odločitev in da ne vemo, kaj počnemo.

S tem, ko živimo iz dneva v dan, ko ignorantsko tavamo po času, ko se neumno opravičujemo za ene in iste napake, ko se kot kos mesa mečemo iz objema v objem, z vsemi destruktivnimi izbirami udejstvovanja, z vsemi lažmi sebi in drugim, z vsemi pretvarjanji in ignoranco, ..., z vsem tem smo v žalostno sramoto vesolju in tisočletjem evolucije in vsemu trpljenju, ki ga je tvoja mati preživela, da si na svetu. Da imaš sploh možnost vseh neumnosti, ki jih počneš. Del nečesa veliko večjega si in sam to veš.

Ne potrebuješ neumnih in plitkih odnosov. Ne potrebuješ ljudi, ki te izberejo zadnjega. Ne potrebuješ ljudi, ki ti lažejo v obraz ker sami sebi ne morejo priznati, kako nizkotni in nevredni so. Ljudi, ki ne razumejo, da z lažjo človeku odvzameš možnost, da se sam odloči, kaj želi. Da si usmeri življenje, kot si zasluži. Počutijo se toliko večji od tebe, da je vseeno, kaj to pomeni zate. Važno, da ostane njihovo lice čisto in da ostanejo še naprej v senci življenja, znotraj Platonove votline, daleč od sončnih žarkov. Svetloba bode v oči, kaj?

Ne potrebuješ ljudi. Ne potrebuješ dvournih kavic s klepeti o drugih ljudeh in seans branja zasebnih sporočil. Je tvoje življenje res tako žalostno, da dobi sijaj šele, ko se zasveti v očeh tvojega poslušalca? Kaj pa malo več intime, malo več globine odnosov? Kaj pa malo več spoštovanja samega sebe in svoje sposobnosti razumevanja svojega doživljanja? Kaj pa malo druženja s samim sabo? Morda kakšen pogovor o dolgo izgubljeni belini in naivnem pretvarjanju, da lahko letiš. Kaj pa tiste resnične, tvoje stvari? Kaj pa tisto, kar prižge ogenj v tebi? Kaj pa čarobnost? Veter? Morje? Tvoj utrip? Beseda, ki jo deliš? Kaj pa duše okrog tebe? Kaj pa trenutki izvenzemeljskih čustev, ko se dve energiji spojita v magični bližini ene drugi? Čutil si že te stvari, vem, da si jih. Bil si otrok in verjel si v ljubezen in verjel si v svojo veličino. In verjel si, da si večji od sveta. In prav si imel.

Zadihaj in poglej okrog sebe. Vsak ima svoje življenje, pusti ljudem, da ga živijo. Ne zahtevaj toliko drugih v sebi, tebe je dovolj. Kdo si, kaj čutiš? Kaj vidiš, kaj prižge iskro v tebi? Zahtevaj malo več od sebe, biti človek je težko. Opazuj. Poslušaj. Objemi. Začuti. Vse je na dosegu roke in zamujaš nove, vzporedne dimenzije občutij. Neskončne dimenzije sebe.

Človeški duh je kot padalo - deluje le, če je odprto. Naš smisel je odpreti se, se približati duhovnem, tam kjer sta zaveza in zarota najbolj tesni. Znašli se bomo v svetu, prav tako čudovitem, nežnem in neizmernem, kot je svet vseh drugih ved in znanstev. V tem je neka večnost. In na srečo človek, ki skriva v sebi navidezne splete preteklosti in prihodnosti, govori o neskončnosti. Tisti, ki v sebi to dušijo, se dolgočasijo in padajo v obup med toliko nevsakdanjostmi in svetlimi neznankami, ki jih njihov um ne pozna in srce ne more vzljubiti.

In če bi mi zdaj kdo z znanstveno avtoriteto rekel, da na tem svetu ni čudežnih stvari, ga za nobeno ceno ne bi poslušala. Še naprej bi jih z vso vnemo iskala kljub svojim slabim možnostim. In če jih nikakor ne bi našla v tem življenju, bi si dejala, ko bi se poslavljala od njega, da je bila moja duša preozka in moj duh slep, ne pa da ni bilo kaj najti.

Oh, svet je tako lep, da bi bilo treba vanj postaviti nekoga, ki bi bil zmožen ne spati.

Hvala za tvoj čas.

Tjaša